Pride čas, ko se moramo za večno posloviti od nekoga, ki smo ga imeli radi... In včeraj smo se poslovili od tebe, draga mama, stara mama in prastara mama.
Kot si bila močna in vztrajna v svojem življenju, tako si bila močna in junaška v zadnjem trpljenju. Tvoje močno srce je omagalo zadnje, tvoj dih je zastal, a spomin nate bo večno ostal. Ponosna sem, da sem to moč in vztrajnost podedovala po tebi in na to si bila ponosna tudi ti.
Zahvaljujem se ti za skrb in vzgojo mojih otrok – tvojih vnukov. Vzgojila si jih v vzorne ljudi, ki tudi v svojih najbolj občutljivih najstniških letih niso podlegli mladostniškim skušnjavam ali skrenili s prave poti ter jim vedno stala ob strani in jim predajala svoje življenske nauke. Vsi moji otroci – tvoji vnuki in jaz ti obljubljamo, da boš lahko kljub temu, pa čeprav te ni več med nami, ponosna na nas, ko nas boš opazovala iz onostranstva.
Vedno si živela skromno, delavno in varčno, čeprav v poznejših letih to ni bilo več potrebno, a si bila takšnega skromnega, trdega življenja navajena iz otroštva, ko ste s sestrama in bratom v vojni izgubili očeta in ostali sami z materjo. Ponosna sem, da se delček te skromnosti, delavnosti in varčnosti podedovala po tebi, delček pa po pokojnem očetu tudi sama, saj se zavedam da za našo družino velja rek, ki se konča takole: Kamen na kamen palača…ta rek me bo spremljal v spomin nate in ga bom prenesla tudi na svoje potomce.
Bila si velika ljubiteljica morja, zato sta z očetom kljub svoji skromnosti in delavnosti vedno poskrbela, da smo kot družina že od malih nog z bratom redno uživali v morskih radostih. To si nadaljevala tudi v šolskih kolonijah in nato v pokoju s svojimi vnuki.
Študijska oz. poklicna pot te je v mladostniških letih peljala na učiteljišče v Tolmin, kjer si preživela zelo lepa leta in spletla iskrena prijateljstva za celo življenje. Nikoli ti ni zmanjkalo zgodb, ki si jih doživela tekom učiteljevanja. Vsi smo jih z veseljem poslušali, saj si jih pripovedovala s srcem. V življenju si delala to, za kar si bila poklicana. Vse svoje lastnosti, modrosti življenja in znanje si prenašala naprej - učencem, svojima otrokoma, vnukom in do zadnjega pravnukom. Se spomnim, ko si med pogovori za vsakega znanca rekla: to je moj učenec, jaz sem ga učila. Ja, to si tolikokrat ponovila, kot da si učila kar celo Postojno s širšo okolico. Vendar, ko me ustavijo na poti in povprašajo po tebi učiteljici Marti, vidim da jim nisi bila le učiteljica, vendar tudi vzornica, isto kot nam, vsem tvojim domačim.
UČITELJICA - TO SI TI IN PO TEM SE TE BOMO SPOMINJALI
V naših srcih delčki tebe so ostali in iskreno te bomo pogrešali: vnuki Nika, Jure, Tina, Klara, Sara, moja malenkost hčerka Milojka – ter vsi ostali.
Še enkrat, hvala ti mama!
Milojka Slavec